Območje Železne Kaple je bilo že od leta 1942 znano kot osrednje ozemlje protifašističnega in narodnoosvobodilnega boja. Na tem območju pod Ojstro je bil spomladi 1944 tudi sedež Pokrajinskega odbora Osvobodilne fronte (PO OF). Tam so koroški partizani prejeli prve pošiljke angleškega orožja iz britanskih letal.
Ena izmed prvih partizanskih postojank je bila Vivodova domačija v Lobniku. Vsi družinski člani so bili požrtvovalni in predani aktivisti OF. Vsa družina je bila januarja 1944 izgnana in domačija je ostala zapuščena do konca vojne. Gospodarjevi sestri se nista vrnili iz uničevalnih taborišč v Nemčiji. Gospodar Franc Boltežar (1885-1973) je dal na družinsko nagrobno ploščo na pokopališču v Železni Kapli napisati poleg imen družinskih
žrtev tole:
Četudi ubili so vaša telesa, niso pa mogli ubiti vašega duha,
ki kliče nam vsem: Tovariši vi! Sledite našemu zgledu,
ki kaže ga naša prelita kri!
Nacisti so čutili duh odpora
O zasidranosti protinacističnega gibanja v Železni Kapli in okolici je zapisal tukajšnji žandarmerijski komandant v poročilu nadrejenim leta 1946: „Izseljevanje koroških Slovencev in gestapovski teror sta vzbudila avstrijsko uporniško gibanje. Čim ostrejši so bili ukrepi proti odporniškemu gibanju, tem bolj je naraslo. Na tem področju je bilo 97 odstotkov prebivalstva vključenega v odporniško gibanje. Kar se tiče težav, ki so jih imeli pripadniki odpora, lahko poudarimo, da je bil vsak, ki je pripadal odporu ali bil povezan z njim, zaprt ali odpeljan v koncentracijsko taborišče. Če je to bil posestnik, so izselili vso družino.“
Skupen otok spomina za 154 žrtev
Zasidranost partizanskega gibanja izpričuje tudi pokopališče v Železni Kapli, kjer je pokopanih kar 120 partizanskih borcev in tistih 34 žrtev, ki jih je fašistična policija pobila na domovih, ker so podpirali partizane. Grobovi padlih so raztreseni po vsem pokopališču. Spomenik pa imajo skupen, visok marmornat kvader na sredini pokopališča z vklesanimi 78 imeni padlih borcev. Z njimi počiva še 26 neznanih borcev. Po vklesanih imenih je 60 domačinov in 14 Jugoslovanov; trije borci so bili sovjetski državljani, eden poljski. Med svojimi borci počiva tudi domačin, narodni heroj Franc Pasterk-Lenart, prvi komandant Prvega koroškega bataljona. Zveza koroških partizanov mu je leta 1981 postavila bronast relief. Napis na osrednjem spomeniku se glasi:
Mostovi rasto iz vseh človeških src in se pno v vsa srca!
Tudi Peršmanovi imajo tu svoj grob
Blizu osrednjega partizanskega spomenika stoji skupen nagrobnik Peršmanove družine, ki so jo esesovci pomorili 25. aprila 1945 na njenem lastnem domu v Podpeci. Tu je tudi skupen grob treh članov Hojnikove družine, ki so jih 18. januarja 1944 na domu ubili nacistični žandarji. Tako je žalostna posebnost pokopališča v Železni Kapli, da sta tu pokopana najmlajši in najstarejši Slovenec - 28 mesecev in 21 dni mladi Mirko Sadovnik-Peršmanov, in 89 let, 8 mesecev in 23 dni stari Hojnikov oče. Kot zadnja žrtev vojne je tu pokopana tudi partizanka Malka Oraže-Tatjana, ki jo je 10. avgusta 1946 smrtno ranil strel angleškega zasedbenega vojaka.
Spomin na Petra Kucharja
Na pokopališču v Železni Kapli pa je pokopan tudi Peter Kuchar, ki je umrl 23. maja 2017 po dolgi in težki bolezni. V partizane je šel kot trinajstletni fant, in bil od leta 1943 naprej kurir. Maja 1945 je bil ranjen. Po vojni je služboval do svoje upokojitve kot direktor lesnega oddelka bivše tovarne celuloze Obir na Rebrci, dolga leta je predsedoval Zvezi koroških partizanov in domačemu Slovenskemu prosvetnemu društvu „Zarja“. Po odhodu s predsedniškega mesta je bil častni predsednik Zveze koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora. Njegova številna pričevanja so mladini obeh narodnosti posredovala živo podobo narodno osvobodilnega boja.
Lega:
Kapelško pokopališče leži vtkano v nekoliko strmo pobočje, ki se dviga iz trškega mesteca proti severu brž ob prihodu v jedro Železne Kaple same.
Priporočamo:
Kuchar, Helena: Jelka. Pričevanje koroške partizanke. Po magnetofonskem zapisu za objavo pripravila Thomas Busch in Brigitte Windhub. Prevod iz nemščine Jože Blajs. Drava založba, Celovec 2009.