Med prve znanilce upornosti proti nacističnemu režimu lahko štejemo tako imenovane zelene kadre, to so ubežniki pred vpoklicem v nemško vojsko oziroma dezerterji. Največja skupina fantov, ki se je umaknila nemški vojski, je bila iz Sel / Zell in okolice. Med njimi so bili bratje Olip ter trije bratje Malle, Pavel, Feliks in Ludvik iz Sel-Zgornji kot / Zell-Oberwinkel. Skupaj s Pavlom Kelihom in Jožefom Mallejem iz Zgornjega Kota so 6. decembra 1939 pobegnili v Jugoslavijo. Kmalu za njimi so odšli tudi gozdni delavci Albin Užnik, Peter Kelih, Janko Kelih in Maks Olip. Ostali ubežniki so bili iz pliberških vasi, Obirskega / Ebriach, Lobnika / Lobnig, Sinče vasi / Rückersdorf ter Dobrle vasi / Eberndorf.
Večina ubežnikov se je pred aprilsko vojno z Jugoslavijo leta 1941 zbrala v Ljubljani. Po razsulu jugoslovanske vojske so se umaknili na Šmarno goro, kjer so ostali pet dni. Od tod jih je vodila pot v Kamnik, kjer so se sestali z drugimi koroškimi fanti, ki so se prav tako vrnili v domače gozdove. To se je zgodilo v naslednjih dneh, potem ko jim je uspelo čez Žerjavovo planino pretihotapiti se v Sele / Zell. Tu so si uredili skrivališča v domačih gozdovih in predelih na Obirskem / Ebriach, Košuti in v okolici Sel / Zell, leta 1942 pa je z njimi navezalo stike slovensko narodnoosvobodilno gibanje.
"Dezerterji in drugi banditi"
Na pokopališču tega izredno lepega gorskega kraja je pokopanih trinajst domačinov (dvanajst moških, ena ženska), ki so bili zaradi sodelovanja s partizani obsojeni na smrt in 29. aprila 1943 obglavljeni na Dunaju (nacistična obtožnica zoper selske, boroveljske in železnokapelške aktiviste med drugim navaja, da so se „dezerterji in drugi banditi dostikrat srečali pri Jerneju Oražetu ... po dnevniških zapisih Tomaža Olipa nad 30-krat“).
Spominski plošči na pročelju stare cerkve ohranjata njihova imena:
Olip Tomaž, rojen 15. 12. 1913;
Olip Micka, rojena 28. 3. 1913;
Oraže Jakob, rojen 17. 7. 1902;
Oraže Jernej, rojen 12. 8. 1902;
Oraže Janez, rojen 12. 5. 1925;
Županc Miha, rojen 31. 8. 1909;
Dovjak Ivan, rojen 12. 8. 1905;
Gregorič Franc, rojen 1. 10. 1901;
Kelih Florijan, rojen 30. 4. 1908;
Kelih Urh, rojen 22. 6. 1912;
Pristovnik Franc, rojen 30. 7. 1910;
Pasterk Jurij, rojen 12. 4. 1903;
Weinzierl Franc, rojen 19. 9. 1912.
Vrh plošč je vklesan napis:
"Položili so dar, domu na oltar."
Poleg navedenih so pokopani v Selah / Zell še drugi znani in neznani padli borci in žrtve fašističnega nasilja. Padlim partizanom so leta 1971 postavili spomenik z vklesanimi imeni:
Alojz Slak, Ferdinand Roblek, Maks Kelih, Aleš Žagar,
Jože Perko, Božo Erjavec, Jože Robič, Jože Komar in neznani
partizan.
Šest od teh jih je padlo na Šajdi / Schaida, dva pa v Zgornjem Kotu / Oberwinkel. Nekateri padli partizani počivajo v družinskih grobovih, kamor so jih prekopali svojci.
Pred vhodom na pokopališče stoji kamnita plastika: partizanska bolničarka podpira ranjenega borca. Na podstavku je vklesan napis:
Kot žrtve ste padli v borbi za nas!
Samopomoč
Sele / Zell so odigrale v protifašističnem odporniškem gibanju pomembno vlogo. Partizanski aktivisti so že takoj po formiranju zahajali tudi prav sem in ne nazadnje najdemo tu tudi zgodnje zarodke organiziranega odporniškega gibanja. Novembra 1944 se je Pokrajinski odbor OF nastanil pod Košuto na Tolstem vrhu. Tam so bili celo zimo tudi Oblastni komite KPS ter forumi raznih drugih političnih organizacij. To so omogočali domačini, saj je to središče varovalo vse prebivalstvo „selske partizanske republike“. Kmetje so bili vneti sodelavci OF, domači sinovi večinoma v partizanih.
Ker so imele šole nalogo, da germanizirajo mlado generacijo, je pokrajinski odbor OF ustanavljal partizanske šole povsod, kjer je bilo mogoče. Tudi v Selah / Zell je bilo tako, saj je učiteljica prepovedala otrokom govoriti slovensko. Tukajšnjo partizansko šolo je začasno obiskovalo nad deset otrok.
Pokrajinsko središče pod Košuto je bilo urejeno povsem „sodobno“. Dve prostorni baraki z velikimi steklenimi okni sta bili za delo in ležišče članov pokrajinskega odbora, dve pa za kuhinjo in bivališče zaščite. Prav tako pod Košuto je bila nastanjena jeseni 1944 partizanska bolnišnica „Amerika“, ki je lahko hkrati zdravila petnajst borcev in je delovala tam do konca vojne.
Lega:
Sele / Zell ležijo visoko nad Borovljami / Ferlach, dobrih dvanajst kilometrov od bivšega industrijskega mesta. Proti jugu so stisnjene pod Košuto, v vzhodni smeri pa se odpirajo proti Šajdi, torej sedlu, preko katerega prispete v Železno Kaplo / Bad Eisenkappel.
Priporočamo:
Entner, Brigitte: Kaj Človek vse doživi!/Was der Mensch alles erlebt. Widerstand und Verfolgung in der Gemeinde Zell. Odpor in preganjanje v občini Sele. Mohorjeva/Hermagoras, Celovec/Klagenfurt 2017.