Na osrednjem celovškem pokopališču v Trnji vasi je pokopanih več padlih partizanov in žrtev nacističnega nasilja. Vendar sta v uradni mrliški knjigi tega pokopališča vpisana le dva partizana. Sicer pa je znano, da so nacisti žrtve, katerih življenje je ugasnilo v ječah, pokopavali skrivaj in brez oznake na grobovih. Tako so skušali prikriti sledove svojih zločinov.
Združenja borčevskih organizacij Koroške so žrtvam za svobodo Avstrije v letih 1938 do 1945 postavila na tem pokopališču dostojen spomenik; pobuda Memorial Kärnten-Koroška ga je posodobila z umetniško pomočjo akademskega slikarja Valentina Omana in drugih, in ga dopolnjuje, med drugim s seznanom žrtev nacizma, tako tudi z imeni sovjetskih vojnih ujetnikov, ki jih je na tisoče pomrlo v nemških taboriščih na koroških tleh.
Drava kot glavna ovira za prodor partizanov
Koroška je geografsko zelo členovita pokrajina. Na južni strani so Karavanke predstavljale veliko oviro za borbo proti sovražniku. Njen gorski masiv so namreč sekale dobro speljane ceste, ki so delile pokrajino na več delov. Po ravninskem delu, ki pa je operativno izredno ozek, se vleče široka Drava. Ta reka se je med vso borbo na Koroškem izkazala kot neprimerno večja ovira kakor Karavanke. Toda za borbo na Koroškem je bilo nujno treba politično in vojaško prodreti tudi na severno stran Drave, zato je ta velika naravna ovira postala že v letu 1943 legenda vseh koroških partizanov. Med pionirje osvobodilnega gibanja na zahodnem delu Koroške in prodora proti Celovcu šteje Matija Verdnik-Tomaž.
Tesni stiki med OF in KPA
Tomaž Verdnik je v svoji široki aktivnosti navezal tudi tesne stike z avstrijskimi protifašisti v Beljaku, Celovcu, Gradcu in drugod. Že sredi januarja 1944 je po Tomaževi zaslugi prišlo do sestanka med predstavnikoma KP Avstrije Andreasom in Emilom ter predstavnikoma OF Matijem Verdnikom-Tomažem in Dušanom Pirjevcem-Ahacem. Udeleženci so se sporazumeli o vseh bistvenih vprašanjih: o skupni oboroženi borbi proti istemu sovražniku, o potrebi, da tudi Avstrijci organizirajo podobno množično organizacijo, kot je slovenska OF, namreč Österreichische Freiheitsfront, ter o ustanovitvi kontaktnega oziroma koordinacijskega komiteja.
Zaradi Tomaževe smrti začetek februarja sta se naslednjega sestanka v samem mestu Celovcu udeležila Ahac ter Stanislav Runko-Mišo. Kar nekaj tednov sta preživela pri vnetih antifašistih v Celovcu in navezovala stike z avstrijskim protifašističnim gibanjem.
Sredi marca 1944 je partizanska četa 15 mož prekoračila Dravo in že naslednji dan napadla orožniško postajo v Bilčovsu. Zaplenili so okoli 30 pušk, mitraljez, več pištol in bomb, mnogo municije, zraven pa tudi mnogo živil, blaga, oblačil, obutve in pisarniških potrebščin. Vaška straža se je dala takoj razorožiti, nekaj Nemcev pa je padlo.
Na partizanske akcije so Nemci odgovorili z ofenzivo na ozemlje med Dravo in Vrbskim jezerom. V hajko nad partizane, ki jih je takrat bilo komaj 20, so pripeljali 1.500 esesovcev in vojakov. Kljub temu, da je pogon trajal skoraj mesec dni, partizanov niso uničili. Po končani ofenzivi so partizani nadaljevali politično in vojaško delo. Četa je do jeseni narasla na nad 100 mož in je prerasla v bataljon. V začetku junija 1944 so se politične zveze, ki so jih tkali politični delavci, začele širiti vedno dalje v Ribnico in Vrbo proti severozahodu in Celovcu proti severu. Celovec je bil kajpada glavni cilj političnih načrtov.
Majda Vrhovnik-Lojzka
Oktobra 1944 je bila poslana Majda Vrhovnik-Lojzka skupno z Ivico Pirjevčevo na severno stran Drave, na Gure in v Celovec. Tam naj bi organizirali oziroma poživili narodnoosvobodilno gibanje. Lojzka je to nalogo sprejela z navdušenjem in jo je bila pripravljena opraviti tudi pod najtežjimi pogoji. Ker je imela naslove nekaterih zavednih in zanesljivih celovških družin, ji je hitro uspelo vzpostaviti prve zveze z drugimi družinami, organizirati odbore OF, razširiti partizanski tisk ter vzpostaviti obveščevalno službo. Toda Nemci so v Celovcu zelo hitro začutili njeno navzočnost in aktivnost ter jo hoteli na vsak način prijeti. Ker so se med aktiviste OF vrinili tudi izdajalci, so prijeli več ljudi, ki so delali za narodnoosvobodilno gibanje. To je bil hud udarec za že zgrajeno politično organizacijo v glavnem mestu. Lojzka se je s stalnim preseljevanjem komaj umikala policiji. Ko je bila nevarnost, da jo odkrijejo, že prevelika, se je vrnila v svojo skupino blizu Celovca. Od zunaj je obnovila stike ter tudi sama hodila v mesto. 28. februarja 1945 so jo gestapovci odkrili v neki hiši pod Križno goro v Celovcu.
O surovosti, s katero so se gestapovci znesli nad Lojzko, ki je junaško molčala, se je na široko govorilo med priporniki celovških zaporov. O tem so pričale nekatere takratne pripornice; najbolj pretresljiva je izjava Danice Mrak-Bem, ki je bila spomladi 1945 zaprta v Celovcu v istem zaporu kot Lojzka. Lojzka, tako je pravila, kljub zverinskemu mučenju ni izdala niti besede. Pretepali so jo s palicami in gumijevkami, ji lomili prste in trgali nohte, jo zvezano metali po mizah. Če se je onesvestila, so jo tako dolgo polivali z vodo, da se je zavedla, in jo potem spet mučili. To se je ponavljalo več dni. Njeno telo je postalo ena sama rana. Ob koncu je bila že tako izmučena, da je po več dni ležala skoraj nepretrgoma v nezavesti.
Sozapornice so se bale, da bo vsak čas umrla. Po žličkah so ji dajale hrano in jo negovale kot otroka. Zaman so prosile gestapovce, naj jo pošljejo v bolnico. Ko si je opomogla, je prepevala partizanske in slovenske narodne pesmi ter dvigala moralo drugim zapornikom.
Med 5. in 6. majem 1945 so izpustili vse jetnice (okoli 600), vendar Lojzka ni bila več med njimi. Gestapovci so jo 4. maja med deseto in enajsto uro odpeljali iz celice številka 20. Morala je obleči obleko, v kateri so jo ujeli, nato sta jo, kot je izpovedala neka kmetica z Radiš, ki je Lojzko poznala, dva gestapovca (imena so znana) odpeljala in v nekem gozdu blizu Celovca ubila in zakopala.
Po vojni so zaman iskali njen grob. Za narodnega heroja je bila proglašena leta 1951. 12. maja 2012 je Interkulturni center Volkshaus/ Ljudski dom (IKUC) priredil v celovški sejemski dvorani 5 „Koncert za Majdo“ s Tržaškim partizanskim pevskim zborom, 2018 pa je posredoval zastopnikom celovškega sosveta za kulturo spominjanja podatke o Majdi s predlogom, da jo upoštevajo pri naslednji akciji polaganja „kamnov spotike“ (Stolpersteine) v koroškem glavnem mestu.
Samo dve imeni v mrliški knjigi
V mrliški knjigi celovškega centralnega pokopališča Trnja vas sta vpisana le dva partizana, ki sta bila najprej pokopana na pokopališču v isti vrsti številka 26, področje I, grob 2 in 8. V prvem grobu so ležali posmrtni ostanki padlega partizana Jurija Ravnika z Bleda. Do leta 1965 je bilo na križu napisano:
Georg Ravnik 27. 10. 1943
Šele pozneje se je zvedelo, da je imel padli borec partizansko ime Saša in da je padel v podgorjanskih Rutah. Rojen je bil Jurij Ravnik 21. oktobra 1922. Na področje Mač je prišel s pozneje tudi padlim borcem Ludvikom Primožičem-Milanom.
Na Ravnikovem grobu je bil postavljen lep kamnit spomenik z napisom v obeh deželnih jezikih:
Padlemu partizanu
Jurij Ravnik-Sašo 22. X. 1922 - 26. X. 1943
V drugem grobu (številka 8) je počival prvoborec Ivan Županc-Johan, doma z Obirskega. Na prvotnem nagrobniku je bilo vklesano:
Slava!
Janez Županc, prvi koroški partizan
4.IV.1915 - 14.X.1943.
Padel je za svobodo domovine v Šmarjeti v Rožu.
Po delni preureditvi celovškega pokopališča leta 1980 sta bila oba grobova prekopana, tako da stojita nagrobnika obeh padlih borcev zdaj drug ob drugem na XII. področju v sredini. Zorko Zdovc, roj. 22. 2. 1918 v Podgorju pri Slovenj Gradcu, je bil 8. decembra 1943 v boju z Nemci hudo ranjen in ujet. Ranam je podlegel v celovški bolnišnici in bil nato pokopan na mestnem pokopališču. Leta 1980 so njegov grob na novo uredili njegovi svojci v Kotljah v Sloveniji.
Lega:
Pokopališče Celovec-Trnja vas leži nekoliko izven mestnega jedra, na desni strani ceste proti Šentvidu ob Glini; in sicer na isti višini kot odcep za letališče Celovec.