Na pokopališču v Apačah sta pokopana dva partizana, padla v bitki s pripadniki SS na Robežah, v prvem oboroženem spopadu partizanov z nemško vojaško enoto na ozemlju ostmarke tretjega rajha.
Glavno poveljstvo slovenskih partizanskih čet je marca 1942 ukazalo osnovanje večjih vojaških enot z imenom „odred” z odrednim štabom na čelu; namen te odredbe je bil, da poveže - postopama, vzporedno z njihovo rastjo - do tedaj samostojne ali nepovezane narodnoosvobodilne čete in bataljone. Da bi bile akcije posameznih odredov v skladu med seboj, je bilo odrejeno osnovanje večjih, iz posameznih odredov sestavljenih enot pod imenom „grupa odredov”, in sicer: I. grupa odredov (Gorenjski, Kokrški in Koroški), II. grupa odredov (Savinjski, Pohorski in Dravski), III. grupa odredov (Dolenjski, Belokranjski in Notranjski) in IV. grupa odredov (Ptujski, Haložanski in Kozjanski). Slednja se ni formirala.
Poleti 1942 je dobila II. grupa odredov nalogo, da se pomakne z Dolenjske na Štajersko. Sredi avgusta 1942 pa je prešla nemška vojska na Jelovici v močno ofenzivo proti partizanskim enotam, med katerimi je bil tudi 1. bataljon II. grupe odredov, Kranjčev bataljon. Vsa pota, vse možne prehode proti Štajerski, vrhove in planinska sedla so zasedli Nemci. V tej kočljivi situaciji se je štab bataljona odločil za pot preko Karavank, da bi se v tej smeri prebili na Štajersko.
V noči 20. avgusta je Kranjčev bataljon prekoračil Košuto in pozno popoldne prispel v Sele-Srednji kot. Domačini so izmučene partizane prisrčno sprejeli, ti pa so jih obvestili o programu OF in se z njimi politično pogovorili.
Bataljon se je namenil nadaljevati pot skozi Spodnjo Obirsko, v bližini Železne Kaple prekoračiti staro avstrijsko-jugoslovansko mejo in se spustiti v Zgornjo Savinjsko dolino. Toda kar kmalu so od domačinov zvedeli, da se tam premikajo nemške skupine, zato so se odločili, da to območje obidejo prek severnega pobočja planine Žetiče in Obirja. Tako so dne 25. 8. 1942 prišli v bližino Apač ter se utaborili na robu gozda nad domačijo Lesjakovih na Robežah. Tam so jih nenadoma napadli esesovci. Od njih jih je v spopadu padlo deset, partizani pa so imeli dva mrtva: Jožeta Vidergarja-Senka (rojenega 3. marca 1903 v Ljubljani. Bil je četni
komisar v Kranjčevem bataljonu) in neznanega borca s partizanskim imenom „Škorc”. Bila sta prva partizanska borca, padla na Koroškem.
Trupli obeh sta bili po nekaj dneh prepeljani v Apače in tamkaj pokopani. Jože Vidergar-Senko in Jožef Kanzijan-Škorc sta imela do postavitve novega nagrobnika vzidano nad grobom na severozahodni strani pokopališkega zidu le spominsko ploščo z napisom:
Na tem mestu počivata borca II. grupe odredov, padla
dne 25. 8. 1942 v borbi za svobodo slovenskega ljudstva. /
Slava padlima junakoma!
Drugih podatkov o njih na plošči ni bilo, ker se je vedelo tedaj le za partizanski imeni obeh, Senko in Škorc. Tudi na novem spomeniku je bil Vidergar omenjen sprva le kot Senko. Šele pozneje so ugotovili njegovo identiteto. Jože Vidergar je bil aktiven v delavskem gibanju in član KPS že pred vojno. V partizane, na dolenjski Podlipoglav, je odšel zgodaj spomladi 1942. Njegov dom je bil v Polju pri Ljubljani. Zapustil je doma ženo in hčerko Senko, po kateri si je nadel tudi partizansko ime.
Tu so pokopani še tretji partizan…
Na apaškem pokopališču je pokopan še tretji partizan, najstarejši Lesjakov sin z Robež, Jožef Kanzian, rojen 2. septembra 1927. Padel je na Zavrhu 28. decembra 1944, pokopan pa je v družinskem grobu, njegovo ime je vpisano na skupni plošči. V Zavrhu, kjer je padel, pa mu je posvečena posebna spominska plošča.
…in pregnana slovenska družina
Na pokopališču v Apačah je tudi grobišče deportirane slovenske družine Božič. Pretresljivi napis na nekdanjem nagrobniku se glasi:
Zapustil si domačo vas, izseljen bil za kratek čas; natopoklican bil še v vojaški stan in mlado si življenje moraldati tam. / Tu počiva Anton Božič, rojen 5. decembra1926, padel 30. julija 1944.
Nemci so Božičevo družino deportirali v Nemčijo. Pozneje je moral Anton na delo v Gradec, kjer so ga mobilizirali v nemško vojsko. Padel je na vzhodni fronti.
Lega:
Apače ležijo ob severnem vznožju Malega Obirja (1947m), na levi (severni) strani ceste, ki vodi od Šmarjete v Rožu proti Podjuni, tik nad desnim bregom Drave.